Štiri učiteljice naše šole smo v februarju obiskale dunajsko osnovno šolo GTVS Bildungscampus Sonnwendviertel. Obisk smo opravile v okviru projekta Erasmus+, ki ga sofinancira Evropska Unija. Obisk je bil v obliki senčenja, kar pomeni, da smo opazovale pouk pri različnih predmetih in v različnih razredih. Šola, ki smo jo obiskale, je del šolskega kampusa, ki ga sestavljajo vrtec, osnovna šola in srednja šola, kakor v prevodu poimenujejo razrede, ki so ustrezni naši predmetni stopnji.

Vtisi, ki smo jih prinesle s seboj, so precej enotni. Prevzela nas je arhitektura šole. Objekt je star deset let. Učilnice so združene okoli širokih hodnikov, ki ponujajo različne oblike sprostitve (ročni nogomet, pripomočke za urjenje ravnotežja in podobno). Vsaka učilnica ima vsaj en izhod na zunanje terase, ki jih redno uporabljajo za sprostitev med odmori. Šola je tiha. To je deloma zaradi odlične protihrupne zaščite, deloma pa zaradi mirnih in tihih udeležencev učnega procesa. V razredih pretežni del pouka poučuje ekipa dveh učiteljev. Eden izmed njih vodi pouk, drugi pa pomaga učencem, nudi tehnično podporo in še marsikaj, kar zahteva pouk.

Nekatere stvari so torej pri nas zaradi prostorskih in kadrovskih omejitev neuresničljive, čeprav zelo všečne. Nekatere prakse pa lahko tudi prenesemo v naše okolje. Na primer aktivni odmori in preživljanje le teh na prostem, bralni kotički v učilnicah, spodbujanje aktivnega sodelovanja učencev pri pouku (sodelovanje se lahko tam tudi ocenjuje, kar pri nas ni možno), sproščenost in medsebojna povezanost vseh, ki smo jih srečale v šoli.

Po izkušnji, ki smo jo imele pri opazovanju učiteljev in učencev v drugi državi, v velemestu in v šoli, ki je več kot očitno bolj finančno močna kot naša, lahko vseeno rečem, da so otroci v naši in dunajski šoli enaki. Iskreni, vedoželjni, veseli pozornosti in prijazne besede. Na našem potovanju v drugačnost smo torej našle sorodnost.

Zapisala Nadja Korelc