S težkim pričakovanjem smo dočakali datum zimskega športnega dne. Tokrat smo se prvič razdelili na dve lokaciji. Avtobus z alpskimi smučarji se je ustavil v Mojstrani. Učenci so z učiteljema veselo vijugali po beli strmini. Na smučišču ni bilo gneče in vsi so bili veseli od sreče. Drugi avtobus je le pomahal Mojstrani in se odpeljal mimo Kranjske Gore do Planice. Učenci so razredničarkam obljubili, da bodo od sedaj naprej vedno pisali Kranjska Gora slovnično pravilno, ker so videli, da je to poseljen kraj in ne gora. Učence smo razdelili v dve skupini, prva se je podala na tek na smučeh. Poleg zasnežene Planice nas je pričakal nasmejan vaditelj s kupico tekaških čevljev in smuči. Po ogrevanju so učenci takoj osvojili tehniko padanja in seveda hitro zatem, tudi tehniko pobiranja. Nadaljevali so z igrami na tekaškem poligonu, na koncu so se preizkusili tudi na pravi progi. Z nasmeškom so pridrsali v ciljno areno in utrujeni popadali na sneg. V tem trenutku bi se zahvalili Smučarski zvezi Slovenije za brezplačno izposojo tekaške opreme in seveda vaditelju Smučarske zveze, ki je poskrbel za prijetno vzdušje na tekaških smučeh. Druga skupina se je najprej podala na sneg, in sicer zavili smo na pot proti dolini Tamar. Učenci so takoj opazili tablo s napisom Triglavski narodni park in se spomnili na naš pouk družbe. Med sprehodom so začutili pravo zimo, vonjali svež zrak, se kepali, spuščali po bregu, valjali po snegu, kljub mrazu z nasmeškom. Nekatere učenke so celo postale morske deklice sredi snega. Skupini sta se po težko pričakovani malici in toplem čaju zamenjali. Ob koncu smo ugotovili, da je bil to najboljši športni dan do sedaj. Pomahali smo Planici in smučarjem skakalcem, ki so pridno trenirali ter se rdečih lic odpeljali nazaj v Ljubljano.